ČIGAV VSE JE BIL GRAD KOSTEL?
Zametki gradu Kostel segajo v visoki srednji vek, v čas, ko so ta del pasu ob Kolpi dobili v fevd grofje Ortenburški. Čeprav ni dokumenta, iz katerega bi lahko razbrali letnico ali desetletje začetka gradnje ‘trdnjave’ nad Kolpo, strokovnjaki predvidevajo, da so prvi zidovi nad slikovito sotesko zrasli stoletje, preden so Ortenburški grofje Kočevsko naselili z nemškimi poljedelci. Ortenburžani so imeli gospostva tudi drugod po Kranjskem in Koroškem. Družina, ki je prihajala z avstrijske Koroške in je dobila grofovski naziv v prvi polovici 12. stoletja, naj bi z namenom zavarovanja svoje južne posesti zgradila na vrhu griča nad Kolpo visok stolp.
V 14. stoletju, ko se prvič omenja grad Kostel (l. 1336), je imela ta rodbina v lasti 17 gradov in 6 trgov! Kdaj so mračne, hladne in pretežno vlažne prostore stolpiča razširili, ni natančno znano, kot tudi ni znano, ali so zares kdaj za kratek čas sploh prišli v utrdbo blizu Hrvaške, zagotovo pa so bili za nadzidavo gradu zaslužni naslednji grofje – Celjski. Ironično se je ravno v največjem zanosu vladavine Ortenburžanov, pod taktirko Friderika III., njihovo moško potomstvo oklestilo in po 171 letih ortenburške vladavine je z dedno pogodbo tudi grad Kostel prevzela nova dinastija.
Celjski grofje so bili lastniki le kratek čas, do smrti Ulrika II. Kraljevi namestnik na Češkem naj bi imel veliko sovražnikov in njegova pot proti Beogradu se je končala z atentatom. Zapustil je tri otroke in vdovo Katarino, ki je po spopadih za posest naposled morala popustiti in pristati na dogovor – predati posest, tudi kostelsko, novi dinastiji – Habsburžanom.
Nadaljnjih 164 let (1456-1620) je grad – v tem času mu lahko že rečemo grad v polnem pomenu, saj je v sedemdesetih letih 15. stoletja dobil tudi taborsko obzidje, zatem pa je znotraj obzidja nastal še trg -, menjaval najemnike oz. zakupnike.
Leta 1620 so Kostel kupili Langenmantli, nato pa so se zvrstili še Lambergi in družina Androcha. Laval Nugent je postal lastnik po katastrofalnem francoskem rušenju gradu, za njim pa je posest z novim ‘spodnjim gradom’ prešla še pod Neubergerje. Njihova hči Jolanda, poročena Grünwald, se je preimenovala v Gorjan in upravljala kostelsko posest s svojim možem, strojnim inženirjem, v začetku 20. stoletja. V 20. stoletju je bil med najemniki spodnjega, iz razvalin sezidanega prvotnega gradu, še kočevski podjetnik Anton Kajfež, ki se je v grajskem poslopju preizkusil tudi v kurjereji, zadnji lastnik pa je bil Andrej Belotsvetov, ruski emigrant, ki je na začetku 2. svetovne vojne pobral stvari in zbežal, za njim pa so se izgubile vse sledi.
V času hude lakote, velike kuge in potresov so grajski gospodje Kostel večinoma uporabljali kot postojanko na trgovski poti od hrvaškega Primorja na sever, bojda pa so v grajski pristavi, ki je bila namenjena shranjevanju sena in zavetju živali, kdaj pa kdaj tudi skrili pretihotapljeno blago.
Ker je bil grad l. 1809 porušen, so arheologi na podlagi izkopavanj predvideli, kje je bila grajska kuhinja, kje skladišče in kje vodnjak. Nihče pa v resnici ne zna povedati, kje je spala grajska narodnostno raznolika gospoda, saj so Francozi poskrbeli za popolno uničenje gradu. Grajske razvaline so postale predmet raziskovanja konec minulega stoletja, nato pa se je začela obnova, ki je, žal, zastala v začetku tega stoletja. Leta 2014 je grad prešel pod občino, ki ga je dala v upravljanje Zavodu za kulturo in turizem Kostel. Delno obnovljeni je svoja vrata obiskovalcem odprl leta 2018.
Petra Šolar
