Kostel ima bogato kulturno dediščino. Grad, ki je razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, tipične kostelske hiše, ruševine mlinov in žag, leseni čolni za prečkanje Kolpe, etnološka zbirka predmetov, kostelsko narečje, običaji, noša, jedi in pijače, stare obrti ter ohranjene pripovedke dajejo vpogled v življenje prednikov. So odraz materialnih in duhovnih človekovih vrednot.

Arhitektura

Tipična kostelska hiša je vrhhlevna, delno kamnita, delno lesena. Pritličje, v katerem je bil največkrat hlev, je zidano, zgornji del, namenjen bivanju, pa lesen. Značilen za kostelsko hišo je ‘gank’, to je lesen balkon (zunanji hodnik), na koncu katerega je bilo stranišče na ‘štrbunk’. Bivanjski prostori so bili razdeljeni na vežo, hišo in kambro. Podstrešje ali izba je bilo namenjeno shranjevanju poljščin ali sušenju mesnin (šišilo).

Sakralna dediščina

Številni objekti različnih velikosti temeljijo na tradiciji krščanstva. Sakralna dediščina v občini Kostel obsega dve župnijski cerkvi, osem podružničnih cerkva in pet kapelic. Cerkev Marije Vnebovzete (Fara) je bila, razen zvonika, zgrajena med letoma 1858 in 1864 po načrtih stavbenika Civinidija iz Broda na Kolpi in je bila nekdaj znana po romanjih. Posebnost so lepi leseni oltarji s poslikavami in kipi, ki so delo Ivana Šubica iz Škofje Loke. Cerkev Sv. Duha v Podstenah izstopa po obliki in barvah. V Kostelu so še kapela Sv. Joahima in Ane (Srobotnik), cerkev Sv. Jakoba v Banji Loki, cerkev Sv. Nikolaja na Vrhu, Sv. Lenarta v vasi Krkovo, Sv. Trojice v Slavskem Lazu, Sv. Štefana na Klancu (pri Fari), Sv. Treh kraljev v Trgu (pod gradom Kostel) in Sv. Odrešenika v Ajblju

Noša

Ženska noša je bila krojena dvodelno: povrh spodnjega krila je imela ženska oblečeno platneno krilo na kas. Krilo je bilo široko in v pasu nagubano. Nosila je še belo bluzo, predpasnik in pas.

Moško nošo se sestavljali: dolge, široko krojene lanene hlače, srajca s širokim ovratnikom, ki so jo nosili povrhu hlač in brezrokavnik iz domačega sukna. Najbolj priljubljeno pokrivalo je bil črn polsteni klobuk

Narečje

Kostelsko narečje ne pozna dvojine in obsega tudi takšne izraze, ki jih ni v knjižnem jeziku. Narečne besede je v 1. polovici 20. stoletja začel sistematično zbirati duhovnik in profesor slavistike Jože Gregorič, rojen v Delaču, njegovo delo so dokončali na ZRC SAZU. Kostelski slovar, ki je izšel l. 2014, obsega 17.774 gesel. Nekatere kostelske besede so: deca (otroci), hrmetun (koruza), oder (postelja).

Glasba

V Kostelu pravijo, da so zlasti krošnjarji nekdaj imeli veliko prostega časa, zato so se naučili igrati na instrumente. Zvok tamburic zdaj vsako leto odmeva na tradicionalni prireditvi Tamburanje va Kostele. Delujoče glasbene skupine so: Prifarski muzikanti, Tamburaška skupna Dupljak in Podstenci.