Image Alt

Novice in obvestila

izginjajoči jezovi na kolpi

IZGINJAJOČI JEZOVI NA KOLPI

Vrednosti vode ne poznamodokler se vodnjak ne posuši (kitajski pregovor).

Voda je v preteklosti zaznamovala življenje ljudi. Ni bila zgolj vir življenja za vsa živa bitja (pitje, kuhanje, napajanje živine) in omogočala pranje oblačil, ampak je bila tudi vir energije.

V dolinah, ki jih je v milijonih let oblikovala ravno voda, je postala gospodarsko pomembna, saj so jo z zgrajenimi jezovi usmerjali na kolesa mlinov, žag in kovačij. Kolpo so še po drugi svetovni vojni  izkoriščali za pogon mlinskih kamnov, stop ali ogromnih nakoval – ‘norcev’, zdaj, dobrega pol stoletja kasneje, pa večinoma le razvaline pričajo o nekdaj tako pomembnih stavbah …

118 kilometrov vodnega toka Kolpe je včasih uravnavalo 64 jezov! Ali drugače: skoraj vsaka vas je imela jez, narečno ‘slap’. Kot je raziskala Bojana Tomc, jih je sedaj le še 58, od tega 38 slovenskih. H kateri državi pripadajo, je odvisno od tega, kam usmerjajo vodo. Skoraj vsi izredno hitro izginjajo, saj v predelu od Dola navzgor, kjer jih je skupaj dvanajst, v zadnjih dveh desetletjih ni bilo vlaganj oz. obnov; jezove spomladi in jeseni odnaša narasla Kolpa, z njihovim izginjanjem pa se spreminjajo bregovi, voda spodnaša dno struge, spreminjata se temperatura in hitrost vode ter nivo obmejne lepotice. Pomen jezov, ki so determinirali življenje v Kolpski dolini, je izjemen. Kot v svojem diplomskem delu navaja Tomčeva, vplivajo tudi na habitate, z njimi se vzdržuje nivo podtalnice, povečujejo ozračenost in samočistilno sposobnost vode … Med tistimi, ki jih ni več, so: Slapnik, Gusti Laz, Kuželj, Stare Žage, Turke in Stari Malni. Med najlepšimi v zgornjem toku reke, saj je bil leta 2000 obnovljen, je jez v Vrtu, vzoren je tudi jez v Dolu, povsod drugod navzgor Kolpe pa lahko govorimo le še o ostankih, o kupih kamenja sredi Kolpe, ki pričajo o nekdaj mogočnem jezu.

Med takšnimi, ki ga je pošteno načel zob časa, je jez v Grglju, zadnji vasici, ki vzdolž toka Kolpe še spada pod občino Kostel. Kot se spominja vnukinja mlinarja, h kateremu so še v stari Jugoslaviji od blizu in daleč nositi mlet pšenico, po vojni pa večinoma koruzo, so jez nazadnje popravili v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Temeljitejša obnova je bila še v času, ko je obiskovala osnovno šolo. »Včasih je imel mlin še stope, iz Verdrenga so nosili mlet pšenico, tudi ječmen. Po vojni pa niso več nosili mlet pšenice, ‘ajta‘ je mlel le še koruzo,« pripoveduje Nada Jakovac in doda, da je bil mlin dvolastniški. Poleg družine Šneberger ga je upravljala še družina Rački. V odročni in tedaj le s kolovozom s svetom povezani Grgelj so v nahrbtniku nosili mlet iz bližnjih Žlebov, Spodnje Bilpe in Lamanke (Dolnje Lamane Drage), ker pa je stal tudi na hrvaškem bregu mlin, so včasih prebivalci hrvaških vasi hodili tudi tja. V ‘Krakarje’, to je Dolnjo Lamano Drago, ki leži na hrvaškem bregu, so nosili mlet koruzo še iz Završja. Pred petimi desetletji, ko so do vasi Grgelj lahko prišli le peš, s konjem ali vozom (s kuli), so se razveselili vsakega obiskovalca in tedenski prihodi sosedov, ki so prinesli mlet koruzo za žgance, so bili pomembni tudi zaradi druženja. »Naš ajta se je rad pomenal z bilparskim kovačem,« se še spominja Nada. Mlinar iz Grglja, Anton Šneberger, je dočakal častitljiva 104 leta …

Mlajša generacija se mlinov spominja le bežno. Jezovi pa so na mnogih črno-belih ali barvnih fotografijah vir zabave – ob njih so se poleti družile družine, ki so si kruh že poiskale v bližnjih mestih in so se med počitnicami vračale domov pomagat kosit seno, vmes pa so toplo vodo izkoristili za kopanje. Tisti, ki še pomnimo lesene ograje pred vsako vasjo in oblake prahu, ki so se dvigali za vsakim fičotom ali katrco, ki je pripeljala po luknjasti makadamski cesti, vemo, da je bilo v globoki vodi nad jezom veliko rib, praviloma pa se je na enem od bregov tudi nabral kup proda, na katerem smo se po osvežujočem kopanju sončili. Turistov praktično ni bilo, saj je bil ves del doline odrezan – do bližnjih vasi je vodil makadam, naprej pa le kolovoz. Plavanje v globoki vodi nad jezom je bil svojevrsten dokaz odraščanja – če si si upal plavati v globoki vodi, si kmalu lahko tudi skakal v vodo iz čolna (čuna). Po Kolpi so tedaj vozili le ene vrste čolni – leseni – pa še ti večinoma z enega brega na drugega, le otroci so jih izkoriščali za zabavo.

Prebivalci obkolpskih vasi so izginjajoče jezove skušali ročno popraviti, kamne, ki jih je voda vsako leto odnašala navzdol, so prinašali nazaj, a je bila narava močnejša in vztrajnejša. Za ta del dediščine, ki, žal, kot marsikatera druga izginja, bi bilo nujno sodelovanje lokalne skupnosti z državo ter meddržavni konsenz. V desetletju ali dveh lahko namreč vsi izginejo …

Petra Šolar

Vira:

  • Pogovor z Nado Jakovac
  • Tomc, Bojana: Rekreativni potenciali reke Kolpe, diplomska naloga, 2016

Objavi komentar

Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipisicing elit sed.

Follow us on