Image Alt

Novice in obvestila

koline

Ko je pritisnil mraz, je bil čas za koline. V nekdanji Jugoslaviji je bil tudi v Kostelu dan za koline 29. november – dan republike in dela prost dan. Generacije srednjih let se ga spominjamo po skrbnih pripravah, množici ljudi, ki se je zjutraj zgrnila k hiši, drsečih tleh, kupih mesa in vonjavah! Koline niso bile le običaj, temveč praznik …

Pred začetkom ‘klanja prascev’ je gospodinja prinesla pladenj z ‘glažki’ rakije, potem pa so moški in ženske, vsak na drugem koncu, poprijeli za delo. Ženske so razvrščale posode, pripravljale nože, hitele sem ter tja po hiši, moški pa so se odpravili v ‘štalo’ ali do svinjaka, kjer so na kmetiji redili prašiče. Praviloma je imela vsaka kostelska kmetija po dva prašiča. Do začetka zime, ko je že zmanjkovalo svežih poljščin, so jih spitali tudi do 200 kilogramov. Pujse so pitali s krompirjem in peso, hrano zanje so kuhali v posebnem kotlu, nato pa ‘sčokali’ z v ‘S’ oblikovanim orodjem; za prašiče so po vsakem obroku ostajale tudi pomije.

Jetrca za malico, krvavice za večerjo

Medtem ko so ponekod prašičem prerezali vrat, da je kri iztekla v posode in so jo uporabili za krvavice, Jože Žagar –  Jagrov navaja, da je klavec zavezal klavno rano in preprečil krvavitev.

Avtor omenja še ‘paljenje’ – prašiče naj bi ožgali in tako odstranili ščetine. Pobrali so jih le nekaj, kolikor so potrebovali za »dreto, ščetke in za čopiče.« (Žagar, str. 172) Prašiča so razkosali na mizi, pokriti s prtom, v bližini pa je stalo na kupe velikih posod, kamor so dajali posamezne kose. Možje so skrbno odstranili hrbtenico, odrezali stegna – zadnja so šla za šunko, odstranili druge kose mesa ter želodec, danko, mehur in čreva. Slednja so nekateri prali v bližnjih studencih ali Kolpi, spet drugi, ki niso imeli v bližini tekoče vode, pa polivali z vročo vodo. Pri opravilih so pomagali tudi otroci – najbolj pogosto so prali čreva in rezali maščobo. Na drobne kockice narezani maščobi so v Kostelu rekli ‘gramlji’, medtem ko so bili ocvirki koščki mesa, zaliti z mastjo, ki so jih gospodinje pripravljale ob posebnih priložnostih. Za malico so ženske še isti dan pripravile jetrca, praviloma na omako.

Iz krvi so zvečer skuhali krvavice – nekaj so jih ženske tudi spekle in postregle. Koline so se praviloma nadaljevale še dan ali dva. Mehur, želodec in danko so oprali, napihnili in obesili na izbo ali ‘šišilo’. Na šišilu so se znašli tudi kosi ‘špeha’, to je slanine (najprej vložene v razsol), ter klobase. Klobase so bile par desetletij nazaj redkost, saj je veliko mesa šlo za drug namen, zato je bil vsakič, ko so se znašle na mizi – kuhane ali sušene – pravi praznik! Svinjsko maščobo so cvrli v ogromnih črnih posodah in spravili v posebne kantice ter postavili na hladno na izbo. Mast je prišla prav pri pripravi številnih jedi in nekdaj skoraj niso poznali olja. Tudi v t.i. ‘piškotih na mašino’ (ponekod jim rečejo piškoti na metre) je bil kanček svinjske masti. Na kose narezano meso so skupaj z maščobo zmleli  v posebnih ‘mašinah’, nato pa na isti pripomoček nataknili oprano črevo in naredili klobase. Parklji in ušesa so šli za ‘žuco’ (žolco).

V treh dneh naredili zalogo mesa za celo leto

Koline so bile čas, ko se je naredila zaloga za celo leto. Pa tudi praznik druženja, saj so se v mrzlih večerih ob opravilih možakarji napili kostelske rakije, ni pa manjkalo niti smeha in zabave. Pri obredu so pomagali vsi sosedje, nemalokrat pa so šli pomagat tudi prijateljem v vaseh na oni strani brega Kolpe.

V več desetletjih se je način zakola spremenil, saj današnja zakonodaja prepoveduje ubijanje z nožem, prav tako pa se je spremenil odnos do živali. Kolin, kot so jih poznali ‘dregda’, ni več. Pričevanja ljudi in njihovi spomini dokazujejo, kako velik in pomemben praznik so bile koline.  

Petra Šolar

Vir:

Žagar, Jože-Jagrov: Kostel: ljudje in zemlja ob Kolpi, Kulturna skupnost Občine Kočevje (1983)

Objavi komentar

Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipisicing elit sed.

Follow us on