Image Alt

Novice in obvestila

Moder strop in zelena tla

Gozdni rezervat Krajc – Bukovje

»Kje je slap?« vpraša 4-letna deklica in zvedavo pogleduje sem ter tja. »Pssst,« dvigne prst k ustom njena mami. Nehamo se pogovarjati in hip zatem zaslišimo žuborenje. Majsko popolne je. Po izpod peke užitem obroku in glasbenem razvajanju smo iz zavetja udobnosti dvorišča ene od domačij v Zapužah pred nekaj minutami krenili proti ‘slapu’. Fluorescentno zeleno obarvani listi segajo proti svetlobi, v grmovju odskoči košuta, pot prečka veverica. Nenavadno topel dan je in v kratkih rokavih, dekletci pa v krilcih, stopamo po dobro uhojeni poti – najprej mimo kamnitih korit, v katerih se je nekdaj odžejala živina, mimo ostankov zidov, ki so ukrojili koščke zemlje in zadrževali polzenje, mimo jas, s katerih se odpira pogled proti bližnjemu gradu Kostel. Zdaj smo pri slapu, o katerem sta dekletci slišali že veliko in ga nestrpno pričakujeta. Bose noge potopimo v mrzlo vodo in poslušamo. Pomirjujoč zvok vode. Voda, ki poskakuje tudi po poti in jo mora pohodnik preskočiti, je živa ločnica med gozdom, kjer se lahko seka, in tistim, v katerem veljajo strožja pravila. Nekaj korakov naprej na drevesu dve modri črti nakazujeta mejo gozdnega rezervata. Mir. Spokojnost. Nedavno glasni vrvež glasbe in klepeta se zdaj zdi kot hrup, brenčanje žužkov, padanje listja in prhutanje ptic postane dovolj. Veličastna drevesa segajo proti nebu, tista, ki so omagala, ležijo na tleh. Vrvenje življenja. Tu na svoj račun pridejo ogrožene vrste, tudi tiste najmanjše, na katere tako radi pozabimo. Tiste, ki potrebujejo odmrli les. Tu so varne. Življenjski krog je sklenjen.

Krajc, kot mu rečejo domačini, je bil kot gozd s posebnim namenom izločen pred 46 leti, približno pol stoletja zatem, ko so po poti mimo njega fantje še hodili ‘vasovat’. »Pot mimo Krajca je bila pomembna. Otroci iz Zapuž, Lipovca in Sela so po njej hodili do šole v Trgu, mi iz Trga smo hodili do drugih vasi, tudi v mačkore, spomladi in jeseni smo šli gledat slap in se igrat z mlinčki, nabirali smo mah,« našteva Mojca Skender iz Kostela. ‘Komunikacija’ med vasmi je bila tudi po vojni zelo obljudena, pozneje veliko manj, zadnja leta pa dobiva drugačen, izobraževalni namen. Leta C-31994 je bil rezervat, ki je (čeprav je bukve manj kot 9 %)  sčasoma dobil naziv Krajc – Bukovje, v celoti prepuščen naravi. Od tedaj se vanj ne vstopa.

Gozdni rezervati so nekakšna predstopnja pragozdov. Na Kočevskem jih imamo kar 42! Krajc – Bukovje je z ‘dobrimi 15 hektarji eden povprečno velikih. Največji, Pugled – Žiben, meri 192 hektarjev, najmanjši, Vrh Roga, pa dober hektar. Pobudo za mrežo gozdnih rezervatov je dal dr. Dušan Mlinšek, a gre zasluge pripisati že naprednemu knezu Auerspergu, ki je konec 19. stoletja v svojih gozdovih skupaj z gozdarjem dr. Leopoldom Hufnaglom uveljavil ‘naravovarstveno zavest’. Leta 1892 se v pisnih virih pojavi drobna pripomba ‘naj tu ostane pragozd’, ki je pogrnila preprogo sonaravnosti. Trenutno imamo v Sloveniji 171 gozdnih rezervatov, ki skupaj merijo 9.426 hektarov. Krajc, ki je prvi del imena dobil zaradi tega, ker leži na koncu, se razteza v bližini ceste Delač-Kostel, pot mimo njega pa se začne blizu parkirišča pod gradom.

V rezervatu Krajc – Bukovje, enem najnižje ležečih rastišč jelke v Sloveniji, borbo za obstoj bijejo še: zeleni bor, tisa, beli in črni gaber, črna jelša, graden, gorski javor, maklen, gorski brest, lipa, divji kostanj, veliki jesen, breza, češnja, brek in hruška. Na območju zahodno od gradu Kostel se za svetlobo borijo številne jelke. Predstavljajo 87 % lesne mase. Jelke sicer v pragozdovih dosežejo tudi 50 metrov višine, poldrugi meter premera in 500 let! Tukajšnje rastline so očitno trdožive – prenašati morajo veliko nihanje temperature (od -28°C do 38°C), pa tudi padavin ni toliko kot v bližnjem Kočevju. Kot ugotavlja Stane Draškovič Pelc, so značilne še toplotne inverzije. Za plast grmičevja, zelišč, mahu in ostalega rastlinja očitno to ni težava … Tovrstne zelene učilnice na prostem niso pomembne le zaradi izjemne flore, so habitati za ogrožene živalske vrste. Zato tudi v rezervate ne vstopamo, kot tudi v pragozdove ne. Pot je speljana po robu. Obiskovalci ne hodimo v rezervat, prav tako ne vznemirjamo živali. Tu velja pravilo nedotaknjenosti. Ali kot pravi Tomaž Hartman, gozdar, ki je pred leti skupaj s petimi fotografi izdal dvojezično monografijo o pragozdu:  »Narava ima pravico, da ostane sama.«

Petra Šolar

Objavi komentar

Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipisicing elit sed.

Follow us on