puntarska preteklost kostelcev

Pred šestimi stoletji, ko so Turki prvič opustošili del današnjega slovenskega ozemlja, so bili kmetje nezaščiteni. Medtem ko je grajska gospoda, tudi v Kostelu, kmalu naročila gradnjo debelih zidov in stražnih stolpov, s katerimi si je zavarovala svoje domove, so kmetje bežali znotraj obzidij taborov, v cerkve ali v bližnje jame. Pa ne le Turki, zviševanje dajatev, slabe letine, padanje vrednosti denarja in oviranje kmečke trgovine so kmete oz. podložnike prignali do roba. Zapovrh je leta 1511 večino Kranjske, Koroške, Goriške in Štajerske stresel močan potres, razsajala je kuga, na zahodnem delu slovenskega ozemlja je divjala beneška vojna. Kmetje so imeli vsega dovolj!

Prvič se je nekaj tisoč ljudi, med katerimi so bili poleg podložnikov še rudarji in meščani, uprlo l. 1478 na Koroškem, a je ravno turški vdor preprečil dolgotrajno oblast kmečke zveze. 37 let kasneje se upor, iskro katerega so zanetili tudi na Kočevskem, razširi na skoraj vse slovenske dežele pod habsburško oblastjo. V njem sodeluje okoli 80.000 ljudi.

Izkoriščevalec podložnikov, sicer zakupnik kočevskega gospostva in gospodar gradu Fridrihštajn, Jurij Thurn, naj bi bil eden tistih, zoper katerega so kmetje dvignili vile in krampe. Kot navaja Ivan Kordiš je grof Jurij Thurn samovoljno uvajal nove in zviševal stare dajatve, zahteval dvojno mitnino, kmetom prepovedal nabavo lesa v gozdovih in ignoriral deželno sodišče. Na Thurnovo obnašanje so cesarja Maksimilijana opozarjali mnogi, saj pred njegovimi napadi niso bila varna niti posestva pleterskega samostana niti cesarski mitničar v Kostelu. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo najnižji sloj uprl.

Združeni v kmečko zvezo so kmetje kmalu dobili okoli 80.000 članov in zahtevali ‘staro pravdo’. Oplenili so gradove, zavzeli samostane. A ker je cesar s figo v žepu obljubil pomoč, nato pa udaril, je bila izguba toliko večja. Sledile so zaplembe premoženja, obešanja ali grožnje s smrtnimi kaznimi, nove dajatve.

Upori ne jenjajo, zabeleženi so še (v Sloveniji ali na Kočevskem) v letih 1572/73, 1577-1598, 1604, 1609-1617, 1635 in 1713. Tudi v Kostelu kmetje velikokrat izrazijo nestrinjanje. In tudi v tej obkolpski deželi praviloma za uporniški duh ‘letijo glave’. Le enemu, kot navaja Valvasor, jo je naključje uspelo rešiti. Leta 1680 naj bi nesrečnik že stal ‘na morišču’, a mu je eden od prijateljev v gneči narezal vrv. Obsojenec se je rablju iztrgal iz rok in stekel po bregu navzdol. Bojda je pri tem padel in narezana vrv se je dokončno strgala. ‘Srečnež’ je imel veliko večjo željo do življenja, kot rabelj do smrti, zato mu je uspelo pobegniti.

Upori v Kostelu so, kot drugod na slovenskem ozemlju, povezani s plačevanjem dajatev, slabimi letinami, pustošenjem itd. Kot navaja Stanislav Južnič so tako kmetje tudi leta 1746 odklanjali plačilo in se zbrali pod gradom. Nemiri so se končali decembra, ko so kostelski puntarji morali podpisati zaprisego. Nekateri so pristali celo v ljubljanskem zaporu. Zaslišanja Antona Marinča o uporu iz leta 1767 vsebujejo podatke, da so upor vodili Miha Marinch iz Oskrtov, Gregor Skender, Lenhardt, Plesche, Jacob Briški, Peter Sidar in Jurij Sidar. Med postavljenimi vprašanji se je znašlo tudi tisto, pod kakšnimi pogoji so bili uporniki izpuščeni iz zapora, na katero Marinč odgovori: »Na koncu je gospoda (od podložnikov) zahtevala prisego za nadaljnje izpolnjevanje poslušnosti oblasti.« (Južnič, 174). Intervjuvanec je še pojasnil, da sprva niso hoteli ničesar priseči, zato so jih v ljubljanskem gradu držali še tri tedne.

Zadnji znani kostelski upor pa je imel katastrofalne posledice. Ko so se leta 1809 kmetje uprli francoskim vojakom, je bil povračilni ukrep ukaz za rušenje gradu. Oktobra 1809 je francoska vojska v dveh grad Kostel skorajda zravnala s tlemi. Legenda pravi, da so vsi pravočasno zbežali, le neka dekla ne. Ko je videla, da se bliža francoska četa, je raje skočila z najvišjega dela …

Nekateri današnji Kostelci malo za šalo, malo zares pravijo, da jim je ‘nrav’ ostala od puntarskih prednikov … Kdo ve? 

Petra Šolar

VIRI:

• Južnič, S.: Slovenska zaprisega kostelskih puntarjev, Arhivi, letnik 20, številka 1/2, str. 171- 177. 
• Kordiš, I.: Leukup, leukup woga gmaina: 500 let kmečkega upora 1515. Kočevje, Pokrajinski muzej Kočevje, 2015