Image Alt

Novice in obvestila

ROKAFCI, BRHAN I FÜRTOF

V času, ko milijoni ton tekstila končajo na odlagališčih za odpadke, si je težko predstavljati, kako dragocena je bila zgolj ena obleka. Ali par čevljev! A ni minilo niti stoletje, ko so otroci v šolo hodili bosi, velikokrat pa so si, da bi si zavarovali stopala pred koničastimi predmeti in mrazom, nanje zavezali cunje. In ni minilo niti stoletje, ko so tiste Kostelke, ki so imele spodnje hlače, te skrivale, ker je bil ‘špot’.

Kostelke in Kostelci so v drugi polovici 19. stoletja – le do tedaj sežejo zapisi in pričevanja – nosili obleke, na podobo katerih je vplivala oblačilna kultura sosedov, to je  kočevskih Nemcev, Belokranjcev in Hrvatov. Kot navaja Marija Makarovič, je kostelska ženska pražnja obleka konec 19. stoletja obsegala: rokafce, ki so bili pod vratom speti z knoflco, belo platneno spodnje krilo, belo platneno gornje krilo, brhan na kas, progasto tkan pas iz raznovrstne volne, predpasnik iz črnega ali temnozelenega listra, bele platnene nogavice, ki so bile pod kolenom zavezane z rdečim trakom, in čevlje na vezalke. Pozimi je nosila tudi dolg telovnik, tkan iz bele domače volne, pokrita pa je bila z belo pečo, prtičkom (Makarovič, stran 7). Spodnje perilo se pojavi šele v 20. stoletju.

Rokafci so bili neke vrste majica, praviloma sešita iz lana, ovratnik je bil okrašen z vezenino in čipko, včasih pa tudi konci rokavov. Povrh tega so ženske oblekle brhan, krilo z modrcem. Kot navaja Makarovičeva, so si Kostelke brhane večinoma šivale same. Nekatere so v njih tudi spale.

Belo spodnje krilo je bilo sprva iz lana, nato iz bombažnega platna. Pisana spodnja krila se pojavijo šele pred prvo svetovno vojno. Predpasnike so ločile: nekateri so bili za delo, drugi kot pražnje oblačilo. Včasih naj bi si, ko so se odpravile v trgovino, zamenjale le predpasnik. Ta je bil drobno nabran pod pasom. Makarovičeva piše: »Bolj je bil predpasnik drobno nabran, bolj je bila imenitna ženska, ki ga je nosila.« (str. 24)

Del kostelske ženske noše iz 19. stoletja je bil tudi volnen progast tkan pas. Proge so bile modre, zelene, rdeče, bele, oranžne in črne. Na glavo so si kostelske nadele različna pokrivala: pečo (prtiček), ruto (robac) ali šal. Obute so bile v postole (čevlje); opanjke ali šulne.

In kot tudi povsod drugod so imele nekatere več oblek, druge pa manj. Med prvimi naj bi bile žene krošnjarjev, ki so imele tudi po tri obleke za v cerkev, dve letni, eno zimsko in tri obleke za delo (Makarovič, str. 28). Krošnjarji, po kostelsko obziranti, so domov prinašali novosti, kakovostnejše blago in narejene izdelke – denimo perilo, rute ali nogavice. Sicer so si naštete kose Kostelke šivale oz. pletle same. 

Kostelsko moško nošo so sestavljali: lanene bele hlače, platnena srajca (robača), pas (volne ali usnjen), iz belega sukna krojen telovnik (zabonc), čevlji (postoli) ali škornji in pletene nogavice (kolenke).

Toda ‘starejša’ kostelska noša je hitro izginjala, v pražnja oblačila so se v 20. stoletju z k maši oblačili le redki oz. so jih ponovno oblekli za zlato poroko. Pojavijo se na naramnice krojeni predpasniki, kožuhi, dendlji, pentlje, pa nahtrekl (spalna srajca), spodnje perilo, krila, srajce in novi ‘gvanti’. Tipična kostelska noša začne izginjati in kot je ugotovila priznana slovenska etnologinja, so prva leta po 2. svetovni vojni veliko kosov predelali ali ponosili, kasneje tudi zavrgli. Ohranili so se le redki.

Kostelska noša je tako kot narečje, običaji in navade dokaz, da se je na majhnem, a geografsko zaokroženem območju oblikovala posebna kultura, ki se pomembno razlikuje od ostalih, tudi bližnje poljanske. Je del kulturne dediščine in identitete. 

Obleka pa je imela nekdaj veliko več pomenov – bila je plačilo (denimo nevestina bala), bila je vir vraževerja, dar in zapuščina. Z njo so bile, najbrž zaradi redkosti in posledične velike vrednosti, povezane številne vraže. Ena izmed njih gre takole: » Mi je mama naročila, moraš krstno opremo od prvega otroka shraniti in v njej vse otroke nesti h krstu, da se ne bodo kregali, ko bodo odrasli.« (Makarovič, str. 49)

Petra Šolar

Vir:

Makarovič, Marija: Slovenska ljudska noša v besedi in podobi, četrti zvezek, Zveza kulturnih organizacij Slovenije, (1989), Ljubljana

Objavi komentar

Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipisicing elit sed.

Follow us on