tičji pir

Gregorjevo – znanilec pomladi, daljših dni in ptičje ženitve. Ta slovenski praznik je povezan z različnimi običaji in vražami, ki se razlikujejo od pokrajine do pokrajine. Naše babice so znale povedati, da so se 12. marca dekleta ozirala v nebo in prva ptica, ki jo je dekle videlo, je naznanila, kakšen bo njen mož.

Od kod izvira gregorjevo?

Praznik, ko se ptički ženijo, je dobil ime po svetem Gregorju, prinašalcu luči. Sv. Gregor je pravzaprav Gregor I. Veliki, rojen okoli l. 540 v Rimu. V svojem življenju se je zavzemal za ukinitev suženjstva. Zavedal se je, da mora Cerkev približati ljudem, zato je izvedel socialne, pastoralne in liturgične reforme, reformiral tudi cerkveno petje. Po njem se denimo imenuje gregorijanski koral. Bil je velik teolog in pisatelj. Razglašen je bil za svetnika. Ko je veljal star, julijanski koledar, je godoval na 21. marec, ki danes velja za prvi pomladni dan. Praznovanje njegovega godu pa se je z uvedbo gregorijanskega koledarja v 16. stoletju preneslo na 12. marec.

Tičji pir ali tičja svatba?

Medtem ko so v nižinskem delu Kostela prazniku narečno rekli tičji pir, ga v višjem delu še vedno imenujejo tičja svatba. Za tičji pir so Kostelke spletle večjo, v sredini votlo pletenico, jo dale na krožnik in skuhale toliko jajc, kolikor je bilo otrok pri hiši. Pletenico z jajci vred so nesle v skedenj in jo dobro skrile. Otroci so jo morali poiskati v senu. Na zgornjem koncu Kostela pa so ženske spekle toliko majhnih pletenic in skuhale toliko jajc, kot je bilo otrok. Jajca so skrile okoli hiše, pletenice pa navezane na trakove obesile visoko na brajdo. Zaradi revščine so bile pletenice posebna nagrada in otroci so morali poklicati odrasle, da so jim pletenice sneli, potem pa so si jih nadeli okrog vratu in iskali še jajca.

Metanje luči v vodo

Čeprav je Kostel dežela vode, praznovanja gregorjevega ne obeležujejo z metanjem luči v vodo kot na primer na Gorenjskem.

Sonce je bilo 12. marca že dovolj dolgo na obzorju, da rokodelci pri svojem delu niso več potrebovali umetne svetlobe. Šega metanja luči v vodo se je v zadnjih desetletjih oblikovala v skoraj vseslovensko prireditev, ko otroci izdelajo svoje ‘ladjice’ – gregorčke, nanje položijo svečke in jih spustijo po vodi.

Petra Šolar