zgodovinski park kostel

Oktobra 2005 je Turistično športno društvo Kostel, v sodelovanju z Društvom ljubiteljev likovnega ustvarjanja iz Kočevja v  »Zgodovinskem parku« v Vasi postavilo tri lesene skulpture iz masivnega hrastovega lesa, ki ponazarjajo Kostelko, Črednika in Obzeranta.

Bogata, a izrazito težka zgodovina našega kraja, je izoblikovala tri »poklice«, ki so bili simbol življenja in preživetja v dolini Kolpe.

Biti Kostelka niti ni bil  poklic, je pa bilo to poslanstvo, nemalokrat težko in neprepoznano, a za preživetje kraja najpomembnejše. Številčne družine, borna zemlja, pogosta odsotnost moža (velikokrat obzeranta), oddaljenost od zdravniške oskrbe, skrb za hlev in njive, košnjo, šolanje otrok, delo v mlinu … vse to je največkrat padlo na rame kostelske matere in žene. Naloga Kostelke je bila pridelati dovolj, da je družina na mizi imela hrano. Da je vzredila tistih par glav živine v štali, racionalno in koristno porabila vsak gomolj krompirja in vsako jajce. Razmere so oblikovale značajsko močne ženske, vztrajne in požrtvovalne. Ženske, ki so svoje potrebe vedno potisnile nekam v ozadje in najprej poskrbele za dom in družino. In znale iz premalo ustvariti zadosti, iz skromnih sten narediti dom, velikokrat začeti ponovno iz nič.

Kostelska ženska in mati je torej več kot zasluženo dobila svoj kip, postavljena ob bok Obzerantu ter Čredniku.

Krošnjar- obzerant- je bil najširše prepoznan poklic kostelskih možakarjev. Ka se kostevc izleže, valje torbo veže pravi  kostelski pregovor.  Po letu 1492, je s podelitvijo krošnjarskega patenta kočevskemu gospostvu, oblast na Dunaju odprla vrata v svet tudi Kostelcem, ki so kruh služili z obzeranjem. Obzerant je moral biti lepo oblečen, bela lanena robača, pinkljc, škrljak, hlače iz taboljiga štofa…in seveda okoli vratu nepogrešljiv koš, vedno z dvojnim dnom. Za dovoljeno in prepovedano robo. Da, življenje na meji in ob pomembni tranzitni poti med Primorsko in notranjostjo Kranjske, je Kostelce izoblikovalo v dobre trgovce in velikokrat še boljše tihotapce. Na jesen je obzerant odrinil od doma. Nekateri se včasih niti niso vrnili. Ostali so na Dunaju, v Pragi, Budimpešti. Tisti, ki pa so pozno pomladi našli pot nazaj v dolino Kolpe, pa so s seboj prinesli težko zaslužen denar, ki je služil za poplačilo davkov in dajatev graščaku in cerkvi, če je bil obzerant spreten trgovec, pa je kak kovanec ostal iše za su, cuker i gajs.

Črednika bi v eni besedi lahko opisali kot pastirja. Pastirja, ki za razliko od obzeranta ni delal za denar, plačilo za pašo vaške črede od pričetka pomladi do prvega snega, je dobil v hrani. Kolikor glav živine iz enega hleva je gnal na pašo, toliko dni je pri tisti hiši jedel. In tako izmenično po vseh hišah v posamezni vasi. Živine ( predvsem goveda) danes po kostelskih domačijah skorajda ne najdemo več. Je pa bila v preteklosti ključnega pomena za preživetje družine. Torej je bilo delo vaškega črednika odgovorno in zahtevno, v posamezni vasi je včasih pasel tudi do 80 glav živine. In prav vsaka od teh je bila za lastnika vredna celo premoženje. Ko je črednik zatrobil na rog je bil to znak, da so vaščani živino pripeljali iz hlevov in črednik je z njo krenil po pašnih ravnicah ob Kolpi, po košenicah visoko na pobočjih, pasel je po jasah in poznal vsako ped pašne zemlje, ki je danes skorajda ni več. Četudi so košenice in jase zarasle, pa je prav, da se spomin na kostelske črednike ohrani.

Tako in zato so torej Kostelka, Obzerant in Črednik dobili svoje skulpture na vidnem mestu v Vasi. Na prostoru, ki smo ga poimenovali Zgodovinski park Kostel. Žal leta niso prizanesljiva niti do masivnega hrastovega lesa.

Tako smo se v TŠD Kostel lani lotili prepotrebne in zahtevne obnove teh skulptur.

S konservatorsko-restavratorskimi postopki je v juliju 2020 pričel restavrator Zupančič Roman. » Ob demontaži sem ugotovil močno poškodovanost spodnjih delov skulptur, ki je posledica časa ter načina montaže in vzdrževanja. Ravno ti deli, ki so za statiko in varnost najpomembnejši, so bili močno napadeni in v zelo slabem stanju. V podnožju so se naselile mravlje, ki so dodatno močno poškodovale lesno maso, ki je bila že močno razslojena zaradi trohnenja, ki so ga povzročile glive in plesni. Za stabilizacijo obstoječega stanja so se ti deli skulptur očistili, impregnirali in utrdili s kompozitnimi materiali. Po zaključku te faze je sledila ustrezna pritrditev skulptur, ki je tudi varna. Nato pa še postopek zaščite s konservatorskimi sredstvi, ki bodo močno podaljšala življenjsko dobo skulptur na odprtem prostoru.«

TŠD Kostel, Nataša Letig Žagar