KOLPA

Reka Kolpa je ena najčistejših rek v Sloveniji. Izvira na hrvaški strani pod gorskim masivom Risnjak v jezercu v bližini vasi Razloge. Jezero imenujejo tudi Kupeško ali Kupsko jezero. Voda na površje priteče z globine več kot 154 metrov.

Kolpa najprej teče proti severu proti Osilnici, kjer se ji pridruži Čabranka, in nato 118 km do izpod vasi Rakovec po slovensko-hrvaški državni meji. Malo pod Siskom se na Hrvaškem izlije v Savo.

Reka Kolpa si je v tisočletjih utrla svojo pot med hribi, vmes je oblikovala številne tolmune in meandre. Z vsemi skritimi kotički in mogočnimi ostenji ponuja nepozabno doživetje. Ker v poletnih mesecih doseže temperaturo preko 20 stopinj Celzija, je odlična za plavanje, supanje, spust s kajakom, kanujem ali raftom in za druge športe. Pester živalski in rastlinski svet, zavarovan v Naturi 2000, potrjujeta njeno precejšnjo nedotaknjenost.

Reka je bila nekdaj skupaj s številnimi pritoki pomemben vir preživetja. Kot ugotavlja Dušan Plut je v obdobju od okoli 1880 do 1980 na Kolpi in pritokih delovalo 192 obratov na vodni pogon. Največ je bilo mlinov (147), ostalo so bile žage (39) in drugi obrati (kovačnice).

KUŽELJSKA STENA/KUŽELJSKO OKNO

Kuželjska stena se dviga nad Kolpsko dolino. Visoka je 874 metrov, ime pa je dobila po bližnji vasi Kuželj. V njej je znamenito Kuželjsko okno – približno 7 metrov visoka odprtina v steni, ki jo je oblikovala narava. Z mostu nad oknom je krasen razgled na dolino Kolpe in na vrhove Gorskega kotarja. Mimo te naravne znamenitosti je speljana Kostelska planinska pot. Tukaj je rastišče nekaterih redkih in ogroženih rastlin. Ostenje je gnezdišče v Sloveniji zelo redkega in ogroženega sokola selca in planinskega orla.

SLAP NEŽICA

Je 15 metrov visok slap, ki je nastal na Prifarskem jarku. Pod cesto potok hiti do vasi Fara, kjer se umiri, nato se izlije v Kolpo. Slap Nežica izvira pod strmim in skalnatim pobočjem planine Tišenpolj, ki se nahaja na nadmorski višini 350 metrov. Izvira v več povirnih krakih v zatrepni dolini pod Planico (680m) in Vrano steno (659m). V celoti ga pokriva lehnjak – lahki kamen in mah.

Legenda o Nežici:

Pri Drežniku je deklica Nežica napajala par volov. Voda je poniknila in jih potegnila v globino. Po silnem nalivu je vrgla voda pri izviru Prifarskega jarka jarem, ovit z dekličinimi lasmi. Od tedaj se ta izvir in slap imenujeta Nežica.

 

KOBILNA JAMA

Je v neposredni bližini ceste, ki poteka tik ob Kolpi, malo pred Lobič Malenco. Odkrili so jo leta 1930. Dolga je le okoli 20 m in se od vhoda rahlo spušča. Vhod je 5 m širok in poldrugi meter visok. Domnevno je sicer jama dolga kar 1 km, vendar se je v preteklosti udrl strop in dostop globlje v podzemlje zatrpal. Ime je dobila po kobili, ki je čakala svojega gospodarja, ki ga je vzelo podzemlje, ona pa je stala pred jamo in čakala . Resnično je to ime staro in skrivnostno. Več ljudi je videlo okroglo žarečo luč, ki je prišla ven, sledila popotnikom potem pa ugasnila. 

JAME BILPA

Ležijo na meji z občino Kočevje, nad njimi se dviga stena, ki jo je Valvasor imenoval Stena odmevov. V njej je narava izoblikovala več človeških, živalskih in vraževernih likov, ki jih je moč videti s ceste. Bilpo sestavljajo 4 jame: zadnjo so odkrili leta 1983. Vhod je v steni okoli 30 m nad cesto, širok 8 in visok 6 m. Takoj za vhodom je dolga dvorana z veliko sige in kapniških tvorb. V njej so arheologi našli več predmetov, ki pričajo o naselitvi tega območja že v davni preteklosti.

Pod 80 metrov visoko steno je 6 metrov globoko jezerce, v katerem pride ponovno na plano reka Rinža kot potok Bilpa in se po približno 200 metrih izlije v Kolpo.

GOZDNI REZERVAT KRAJC – BUKOVJE

Na severozahodnem pobočju gradu Kostel je gozdni rezervat Krajc – Bukovje, ki obsega skoraj 16 ha. To je eno najnižje ležečih rastišč jelke v Evropi. V gozdu, ki se polagoma preoblikuje v pragozd, prevladuje jelka (50%) s primesjo bukve (36%) ter smreke in drugega drevja. Po obrobju rezervata vodi krožna Pot Mikulovega vraga.

BELA VRBA

Zavod za gozdove Slovenije je od leta 2006 ob Dnevu Zemlje, 22. aprila, razglasil Izjemno drevo leta. Drevo, ki je dobilo naziv, se je ponašalo bodisi z višino in debelino bodisi izjemno redkostjo …

V letu 2009 so za Izjemno drevo razglasili belo vrbo, ki že leta zmanjšuje moč deroče vode in drži brežino ob reki Kolpi v vasi Vas. Bela vrba je bila l. 2009 stara okrog 100 let, njen obseg debla pa je znašal 557cm. Deblo je razvejano v štiri dele, l. 2009 pa je merilo 23 metrov v višino.

BORIČ

Borič je najvišji vrh v občini Kostel (909 m), a eden redkih, ki ne ponuja razgledov na Kolpsko dolino. Izhodišče do Boriča je lahko vas Borovec pri Kočevski Reki oz. bližnji zaselek Inlauf, od koder se povzpnemo najprej na Kremparsko sedlo, nato na Krempo in naprej do Boriča. Bližnji hribi so: Krokar, Kapič in Kuželjska stena.

TONGLOV STEBER

Tonglov steber je 38 metrov visok kamnit steber s tremi bori na vrhu. Ime je dobil po Kočevarju, ki ga je prvi preplezal. Danes je naravna posebnost, plezanje pa zaradi krušljive skale in nevarnosti ne priporočamo. Do Tonglovega stebra nas vodi dobro markirana planinska pot iz Srobotnika. Gorniški klub Limberk iz Ivančne Gorice je leta 2018 ob Tonglovem stebru postavil Aljažev stolpič.

TOPLI JARAK

Je eden izmed dveh potokov, ki tečeta skozi vas Potok – drugi je t.i. Jakšički jara koz. mrzli jarak. Ime sta dobila po značilni temperaturni razliki – mrzli ima poleti okoli 10 stopinj Celzija, topli pa okoli 15. Topli jarak izvira pod Planino. Jarak je sicer kostelska beseda za potok.

KOTNICE

Potoki Kotnice izvirajo iz Jelovičke jame in se po približno 300 metrih zlivajo v Kolpo. Ob suhem vremenu je viden le en potok, ob dežju pa pritečejo na plano vsi trije. Ti se pod tremi mostovi (tromostovje) pri vasi Gorenja Žaga slikovito prelivajo po z mahom zaraščenih kamnih, nato pa izlijejo v Kolpo.

JELOVIČKA JAMA

Odkrita je bila leta 1941. Ima vhod pod 20-metrsko navpično steno. Vhod v jamo se odpira na začetku približno 330 m dolge hudourniške struge. Iz jame e izvirajo potoki Kotnice, ki se po približno 300 m zlivajo v Kolpo.

Jama je dolga 184 in široka do 30 metrov. Po vhodu se nekaj časa spušča, nato do konca rahlo dviga. Edini zasigani del je v stranskem rovu takoj za vhodom. V jami domuje kolonija netopirjev. Jama je pomembna s hidrološkega in geomorfološkega vidika. Ob večjem deževju iz nje bruha podzemni tok, ki jo zalije skoraj do stropa. Malo naprej je skoraj navpična stena, imenovana Velb. V njeni bližini je Mihova jama.

Opozorilo: vstop v jame je dovoljen le z jamskim vodnikom.

MIHOVA JAMA (tudi Kotnička ali Mlinšca)

Je občasno izvirna vodoravna jama, odkrita 1941  v neposredni bližini Jelovičke jame. Dolga ni niti 20 m, vhod je 5 m širok in poldrugi meter visok. V njej ni sige in je ob sušnem vremenu suha; ob deževju se v njej pojavi jezerce, iz katerega odteka voda v ponikalnico. Ob večjem deževju pa iz nje bruha voda. Pesek v jami je sestavljen iz kremenovih zrnc, kar kaže, da ga prinaša voda iz zaledja, kjer prevladujejo silikatne kamnine. Mihova jama je bila v preteklosti kar udobno in varno skrivališče. V njo so se prebivalci najprej skrivali pred Turki, nato Francozi in kasneje pred Italijani in Nemci.
Legenda: Po legendi naj bi nekoč neki Miha imel svoj mlin. Tega ni več, ime pa je ostalo. Opozorilo: vstop v jame je dovoljen le z jamskim vodnikom.