MOJSTRI VSEGA, TUDI PREPOVEDANE TRGOVINE

Njivice, ki so jih terasasto vkopali v strma pobočja hribov, kjer je bila zemlja vsaj malo rodovitna, niso mogle prehraniti množice lačnih ust. Tudi nekaj glav živine ne. Začarani krog – kje pridelati več hrane za živino, da bo več mesa za ljudi – so Kostelci v minulih stoletjih prekinili s tem, da so se lotili vsega, česar so se lahko. O njihovi iznajdljivosti pričajo številne legende. A ker se legende ohranijo, dejstva pa zabrišejo, mnogih ne moremo postaviti v natančen časovni okvir.

Gričevnata pokrajina, ki marsikje prehaja v ozke grape ali sotesko, je k sreči radodarna z vodo. Ta je kmalu postala nova priložnost. Že konec 15. stoletja, kolikor segajo pisni viri, so Kostelci s koriti usmerili vodo s Kolpe do bližnjega mlina ali žage. Pa tudi večji potoki so bili primerni za mlinska kolesa in skoraj ni bilo vasi, ki ne bi imela v neposredni bližini mlina. Največji mlin, kot navaja Matija Žagar, je bil v Gorenji Žagi. »Ta zidani mlin s šestimi mlinskimi kolesi sta si delili dve hiši v vasi, in sicer ‘Mihovi’ in ‘Rauhovi.« (Žagar, 2013, str. 151).

Krojači in čevljarji, sodarji in kovači, mizarji, grajski oskrbniki, povrh tega pa so se mimogrede ukvarjali še s čebelarstvom, vinogradništvom … in tihotapstvom.

Čez gozdnati Kostel je v srednjem veku potekala trgovina med Reko in Bakarjem na eni ter Kranjsko na drugi strani. Kot navaja Stanislav Južnič, je bilo tihotapstvo veliko donosnejše od dovoljenega krošnjarjenja. Podpirali so ga tudi kostelski graščaki. Zaradi tihotapstva so bili prikrajšani zakupniki mitnic, za omejitev pa so si prizadevali kočevski mestni sodniki. Leta 1618 je Hans Wilhelm Langenmantl dobil dopis iz Ljubljane, v katerem je bilo opisano tihotapljenje žita in živine ter ukrepe za preprečevanje. »Dopis je vseboval tudi popis šestnajstih kostelskih tihotapcev brez oštevilčenja in označbe njihovih vasi.« (Južnič, 2008, stran 147). Južnič je kmetije pogojno lociral glede na podatke o prednikih in potomce po urbarjih. Med tihotapci so bili Marinči, Abramoviči, Majetiči, Klemenčiči in Klariči. Zoper tihotapce je deželnim stanovom pisal tedanji višji nadzornik mitnic Mathias Posanek – imena so enaka, le Michael Cetinski je dodan. O prepovedani trgovini v Bakar pišejo tudi leta 1622. Med tihotapci so bili tudi podložniki z graščin Kočevje in Poljane, med prepovedano dejavnostjo pa so blago kupovali tudi v Gerovem in drugih posestih Zrinjskih. Tudi pozneje viri poročajo o tihotapstvu, ‘oblast’ pa je nepridipravom zadala celo kazni z bičanjem (udarci), a prepovedana obrt se je nadaljevala. Na jug so Kostelci tihotapili pšenico, predivo, nazaj pa sol, vino in drugo blago brez plačila mitnine. Tihotapci naj bi spretno spreminjali tudi svoje poti, zato jim je obrt še dolgo uspevala. Gozdovi so bili vedno polni življenja …

Veliko pred švercanjem med kapitalistično Italijo in socialistično Jugoslavijo so Kostelci obrt izpilili do potankosti. Kasneje so, kot radi rečejo stari ljudje, radi ‘vrgli kaj smodnika’ v Kolpo, marsikdaj pa se je v gozdovih tudi čez noč znižalo število divjadi.

Petra Šolar

Viri:

• Južnič, S. (2008). Zgodovina Kostela 1500-1900. Fara: Občina Kostel
• Žagar, M. (2013). Kostel in Kostelci, Takrat, ko so še murenčki peli: Kosteu in Kosteuci, onda ka so iše krikaci popevali, Kostel: Tiskarna Vek Koper